Maruša Kos, Waldorfska šola Ljubljana OE Savinja, Žalec

»Ne samo poslušati mlade, temveč jih predvsem slišati, to da človeku krila intuicije«

»Biti učiteljica zame pomeni vsak dan znova stati pred ogledalom v okolju, kjer je doma svoboda. Skušam ustvarjati prostor za vse nas, predvsem pa želim prepojiti stene z ljubeznijo, saj nam le-ta daje vse, kar imamo. Omogoča nam, da stojimo goli. Tudi pred ogledalom in ne ocenjujemo za in/ali proti, temveč smo tam v vsej svoji razsežnosti biti.«

Učiteljevanje je za Marušo poslanstvo, ki ga že pet let živi skupaj z učenci. Kot je povedala, je plovba na trenutke mirna, dih jemajoča, ko se trenutek ustavi in se lahko človek naužije vseh lepot, ki jih ponujajo mlada bitja. Spet drugič pa tako sunkovita, da bi jih nemalokrat že prevrnilo, a ravno v teh trenutkih so si vedno dokazali, da nismo človek človeku volk. »Srce me zmeraj vodi tja, kjer prostor oblikujemo skupaj in ga po potrebi s skupnimi močmi tudi preoblikujemo. Ne samo poslušati mlade, temveč jih predvsem slišati, to da človeku krila intuicije,« je prepričana Maruša. Pravila so v Marušini učilnici jasna, a jih ni potrebno nikamor izobešati in s prstom kazati na njih, saj so globoko usidrana v njenem in v srcih vseh njenih učencev. Ob tem jim skuša spodbuditi tudi občutek za njihova čustva. Skupaj si dovolijo izražati veselje, ljubezen, srečo, pa tudi žalost, jezo, strah in obup. Ne želi si, da bi otroci kar koli potlačili, zato drug ob drugem stojijo tudi v trenutkih, ko teža tišine popolnoma zaobjame prostor in je moč slišati bitje njihovih src. »Takrat se med nami tkejo nevidne nitke,« pove Maruša.

Maruša se trudi, da vsako snov obogati z zgodbami, gibanjem ali praktičnim prikazom. Napisala je svojo zgodbo za mere, dolžinske ter tiste za težo in volumen, zgodba pa je napisana tako, da jo lahko kadarkoli prestavi tudi v prakso. »Izdelali smo meter in z njim izmerili cel kilometer, tako se otroci takoj spomnijo, kako zelo jim je bilo vroče, ko so polagali svoj meter kar tisočkrat.« Otrokom včasih dovoli tudi, da se sladkajo, ko se učijo ulomke, ko odštevajo, seštevajo, delijo ali množijo pa si na dele delijo sveže pečene palačinke in torte. Dovoli jim tudi kakšen košček čokolade ali pice, saj »si je veliko lažje zapomniti ulomke, če jih upodobiš na takšen način, da jih snedeš«.

Delite to zgodbo

Share on facebook
Share on linkedin
Share on twitter
Share on email
Učitelji / Učiteljice

Zgodba meseca

Arhiv zgodb

Web: uciteljsem.si
Telefon: +386 40 510 661
E-pošta: [email protected]

© 2019 | AmCham Slovenija | Vse pravice pridržane | Izdelava in oblikovanje Izi2Splet |