Jože Senekovič učence že leta navdihuje s pozitivnim pristopom, ki mu ne manjka humorja.
Jože Senekovič poučuje že 35 let. Pri poučevanju matematike je pustil močno sled, z njim so povezane številne generacije. Ne le mariborske. Je namreč soavtor aktualnega učnega načrta in več osnovnošolskih učbenikov za matematiko. Pogosto je mentor pri raziskovalnih nalogah, sodeluje z mariborsko fakulteto za naravoslovje in matematiko, prav zdaj sodeluje pri mednarodnem projektu Erasmus, kjer razvijajo model, po katerem bi si učenci doma ogledali videoposnetek z neko razlago, kar bi precej olajšalo delo v šoli. Že vsa leta išče rešitve, kako bi pouk izboljšal, ga naredil čim bolj učinkovitega. A njegovi cilji za učence presegajo znanje matematike. »Želim, da bi odrasli v odgovorne, samostojne ljudi z veliko občutka za druge. To mi kot učitelju in razredniku največ pomeni.«
Razrednik je od prvega dne, ko je stopil kot učitelj v šolo. Išče pot do otrok, z njimi vzpostavlja odnos, da bi sprejemali drugačnost, bili odgovorni drug do drugega, da bi razumeli, da imajo vsi lahko težave. Tudi učitelj. »Razumevanje in spoštovanje sta zame ključni. Zato se kot razrednik najbolje počutim, čeprav ni preprosto. Je bistveno težje kot samo poučevati. Temu bodo vsi učitelji razredniki pritrdili.«
Asocialna omrežja
Kot razredniku mu dela ne zmanjka. Tudi zato, ker so se otroci, družba, okolje v treh desetletjih zelo spremenili. Vedno bolj je poudarjena vloga staršev, otrokom je treba vse prinesti, priskrbeti, da se bodo nekaj naučili. »Pravijo ‘skupaj se bova učila’ ali ‘mi se učimo doma’. Vedno več je tega mi, mi, mi. Premalo pa je usmerjanja v otroka, da mora učenec sam opraviti neke naloge, sam vprašati, se organizirati. Mi mu lahko samo pomagamo pri usmerjanju, ne pa pri prevzemanju teh nalog.« V zadnjem času pa opaža največ težav pri družbenih omrežjih. »Jaz jim pravim asocialna omrežja, ker nič socialnega ne vidim v tem, razen kazanja ega – jaz sem tu, glejte moje slike, moje videe. Otroci so temu res podlegli in komunikacija med njimi je omejena bolj na to, kaj kdo opazuje, kaj kdo gleda, kaj je kdo objavil, kot pa na medsebojno interakcijo.«
Lani je bil med petimi finalisti izbora Global Teacher Prize, prvega, ki smo ga pripravili v Sloveniji. Ker sam ni na nobenem družbenem omrežju, je bil v malo slabšem položaju pri »razkazovanju« svojih sposobnosti. »Sin mi pravi, da ker tega nimam, ne obstajam. So pa zame po družbenih omrežjih dobro vest širili moji bivši učenci namesto mene [smeh].« Lanska izkušnja, nominacija za nagrado, je bila zelo lepa, se spominja. »To je bila zame potrditev, neki vrhunec kariere. Iskreno priznam, da sem se prijavil, ker mislim, da imam v življenju kot učitelj kaj pokazati. Tako po strokovni plati poučevanja kot tudi po tem, kako me učenci in njihovi starši sprejemajo. Strah me je bilo morebitnih odzivov ljudi, ki me sploh ne poznajo, ampak ni bilo niti enega negativnega.«
Kljub temu ga to ni prepričalo, da bi začel uporabljati družbena omrežja. »Ne verjamem v zunanjo motivacijo. Če pred tablo delam prevale, ne verjamem, da bo to dolgo zanimivo. Lahko pa je neumno. Motivacija mora prihajati iz človeka. Tudi iz načina življenja, ki ga imajo otroci doma. Starši imajo največji vpliv na otroke. Kakor oni zastavijo doma, tako je tudi v šoli.«
Padec motivacije
V času epidemije ni izpustil niti ene ure matematike. Sprva je pošiljal gradiva, potem so sledile videokonference, nato hibridni model. Motivacija za šolsko delo je padla že pred korono, opaža. »Odgovornost, da delam zase, da se učim zato, da imam neko znanje, ki mi bo služilo v srednji šoli, je na zelo zelo nizki ravni. Vsi samo čakajo, kaj bo učitelj prinesel, povedal. Ko daš neke naloge, pa se spet samo bolj ali manj čaka, da jih bo ali naredil kdo drug ali pa bo že učitelj povedal rešitve.«
Potem se z otroki pogovarja, predvsem pa jim prisluhne. Poleg tega ima vpogled v to, kaj bodo učenci potrebovali, ko bodo nekoč zapustili osnovno šolo. »Sem soavtor učnih načrtov, habilitiran sem tudi na fakulteti, zato poznam vsebino in vem, kaj moram v nekem trenutku narediti, kaj bom lahko naredil čez tri tedne ali naslednje leto. Mogoče pa tudi nikoli. Ker ni treba vsega.« Pravi, da formalno glede na učni načrt ne bi smel izpustiti ničesar. Tudi sam želi izpustiti čim manj. »Lahko veliko dam, zahtevam pa toliko, kolikor vem, da je smiselno. Vsebin se človek še lahko v življenju nauči. Odnos do dela, razumevanje, sodelovanje pa je treba razvijati v osnovni šoli. Če tega v mladih letih ne razvijamo, potem se pozneje več ne da.« Tudi zato ga pomanjkanje znanja med epidemijo ne skrbi. »Znanje se že počasi polni. Bolj je težava v delavnosti.«
Opaža, da je šola dandanes v drugem planu, da imajo vse obšolske dejavnosti večjo vrednost kot šolsko delo. »Lahko načrtujem preizkuse dva meseca vnaprej, ampak če se v tistem trenutku za tisti dan pojavi trening, ki ga morajo nujno opraviti, bodo šli na trening. Jaz pa se moram prilagajati in pripravljati nove preizkuse. Šole se posameznikom danes prilagajajo bolj, kot bi bilo to smiselno in potrebno. Ne učimo več razredov, mi učimo posameznike v teh razredih.«
Resna šola, sproščen pristop
Domala vsi njegovi nekdanji učenci in študenti se ga spominjajo kot učitelja s prefinjenim smislom za humor. Ne takim na prvo žogo. Pravi, da šolo jemlje zelo resno, a način poučevanja je lahko zabaven. »Pri otrocih rad razvijam dovtipe; da jih znajo povedati, da jih slišijo in da sami sebe ne jemljejo preveč resno. Včasih se tudi učitelji jemljejo preveč resno.« Spomni se dogodka, ko so mu osmošolci v kot razreda postavili umetni iztrebek. »Na prvi pogled je bil videti kot pravi. Takrat bi lahko znorel, spraševal, kdo je to naredil, lahko bi šli k ravnatelju. Pa sem vse ignoriral, na koncu pa sem jim samo rekel, naj pospravijo tisto, kar so pripravili. Zakaj bi delal cirkus iz nečesa, če ni treba. Nekoč so mi za 8. marec na mizo nastavili rožo. Zelo mi je všeč, tudi če gredo kdaj čez mejo. To je treba razumeti. Razvijajo se in preizkušajo meje. Doma že poznajo ‘fore’ svojih staršev, sorojencev, v šoli pa je zanje zanimivo, ker je okolje drugačno. Če se človek ne jemlje preveč resno, lahko s tem tudi učence navduši. Učitelj bi moral predvsem znati navduševati.«
Prvič je navdušil, ko se je iz Kočevja, kjer je začel poučevati, na strokovni izpit odpravil v Ljubljano. Nekaj kilometrov iz Kočevja se je pokvaril avtobus. Nato je štopal do prestolnice, skrbelo ga je, ali bo sploh prišel pravočasno, v Ljubljani pa je bila ura vrhunska. Spominja se, da so vsi prisotni razlagali, kako še niso doživeli ničesar boljšega. Danes učence najbolj navdušuje pri matematičnih delavnicah, kjer odkrivajo največje skrivnosti matematike, se ukvarjajo z rubikovimi kockami, rešujejo uganke in japonske miselne igre ali pa iščejo strategije za igro tri v vrsto. »Povsod se skriva matematika,« pravi učitelj. Dodaja, da je imel srečo, ker je imel učitelje z velikim U. »Poskušam biti tudi sam tak.« Očitno mu uspeva.
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
