»Ne za šolo, za življenje se učimo.«.
Izjemnost in srčnost sta njeni vodili. Barbara Gradišnik iz III. gimnazije Maribor zagovarja moto »Ne za šolo, za življenje se učimo.« Predana svojemu delu venomer išče možnosti, kako bi se najbolj približala učencem in jim tudi na najbolj razumljiv način predala učno snov.
Čas v učilnici organizira na način, da v razredu ostane čim več možnega časa za pogovor, ki ni vezan ta temo učne ure. Kot opaža Barbara, so otroci in mladi željni pogovora o aktualnih temah, težavah ali stvareh, o katerih se v družbi ne govori veliko. »Dijaki to potrebujejo. Pogovarjati se o težavah, ki morda niso vezane le na šolo, pomeni soočati se z njimi.« S tem jim daje prostor za odprto komunikacijo in varno okolje, kamor se lahko venomer zatečejo. Po drugi strani se iz tega odprte komunikacije od dijakov tudi veliko nauči. »Kot učiteljica slovenščine rada prisluhnem novim besedam, ki se rojevajo med mladimi. Všeč mi je, ko dijaki spretno razlagajo pomen slengizmov in mi s primeri skušajo dopovedati, kako uporabljati kakšne nove besede.«
Barbara išče najboljšo verzijo vsakega učenca in tudi sebe, saj se skozi najrazličnejše načine trudi, da učenci razumejo učno snov. Kot primer dobre prakse Barbara izpostavlja spletno učilnico z razlago snovi. Sicer imajo dijaki dovolj gradiva, ki ga ponujajo učbeniki, priročniki in splet, a kot izpostavljajo učenci, preprosta razlaga hitreje najde pot v glavo. »Pri razlagi skušam po teoriji v posnetek vključiti še primere reševanja nalog z razlago rešitev. Če dijaki, ki opravljajo delo na daljavo, dovolijo, posnamem tudi ure z njimi, in posnetke delim s sošolci – tako imajo dijaki ob razlagi teorije dostop tudi do reševanja konkretnih problemov.« Poleg enostavnejše razlage, pa se je učiteljica iz III. gimnazije Maribor odločila za pripravo tudi zahtevnejših vsebin. »Učim v treh programih, in sicer v programu gimnazija, gimnazija športni oddelek in v programu predšolska vzgoja. Delo z učenci med različnimi programi se seveda razlikuje. Matura je precej ciljno naravnana, zato je treba prijeti za delo. Tako sem pričela snemati razlage zahtevnejše snovi. Ta pristop se je izkazal za odličnega – če sedaj pred testom ne objavim posnetka, me dijaki hitro ‘pocukajo za rokav.’«
Kot še omenja Barbara, smo danes vsi profesionalci na svojem področju in imajo številna neprecenljiva znanja in izkušnje. Gre le še za to, kaj bomo z vsem tem naredili in to predali naprej, ob tem pa ostali tudi posamezniki, ki so sposobni ob rednem delu prepoznati tudi težave, ki so vse prepogosto spremljevalke mladih.
