Ob našem prihodu v zasebno osnovno šolo Lila v Ljubljani se je iz razreda Ane Kolarič razlegala glasba. Velikokrat v razredu igra violino, umetnost vključuje v vse predmete, saj so tako ure takoj bolj zanimive. Drži se načela, da morajo otroci vedeti, zakaj se učijo, razloge in smisel iščejo skupaj. Če denimo poznaš več pridevnikov, zlahka poiščeš pravega, ko opisuješ platano v Mostecu. Učbenikov in delovnih zvezkov nimajo, ker se le tako lahko prilagaja otrokom, ki so vsako leto drugačni.
Na vratih učilnice četrtega in petega razreda, ki ju poučuje, je napis kristalne sove. To ime so si nadeli učenci sami. V razredu takoj zagledam obešanko s sovami iz tršega papirja. Vsaka sova se »počuti« drugače. Ena je žalostna, druga vesela, tretja mirna. Iz njih so speljani trakci, nanje otroci zjutraj pripnejo ščipalko s svojim imenom. Glede na to, kako se počutijo. Na prestrašeni sovi zagledam ime Ana. Trema pred novinarskim obiskom, razloži z nasmehom. »Otroke sem vprašala, kako preženejo strah. Jaz se sprostim z igranjem violine.« Verjetno strah res hitro mine, ko zagledaš nasmejane otroke, ki takoj zaplešejo.
V šoli, kjer so otroci do 15. ure, ne hitijo. Zjutraj si vzamejo čas za pogovor o počutju. Od tega je odvisno, ali bodo dan začeli z gibanjem, včasih naredijo jogijske asane, spet drugič se takoj lotijo dela. Tak začetek dneva sodi med uresničevanje enega od njihovih glavnih ciljev – da bodo v stiku s samim seboj. »Gre za prepoznavanje čustev. Enkrat v dnevu si tudi vzamemo čas, da se umirimo. Sami so predlagali meditacijo z vizualizacijami. Sprva sem jim jaz pripovedovala zgodbo, zdaj to počnejo že sami. Položijo glavo na mizo, dva hodita okoli in jih malo masirata, da se lažje sprostijo, nekdo pa pove zgodbo. Te so zelo raznolike in vedno daljše. S tem urimo še daljši čas za umirjanje. To je tisti čas v dnevu, ko si napolnimo baterije. Včasih tudi kdo zaspi.«
Pomivajo, pometajo …
Za štiri glavne cilje so se dogovorili skupaj, saj so ugotovili, da tako razred najbolje deluje. Poleg cilja, da bodo v stiku s samim seboj, so še cilji, da bodo čim bolje opravljali naloge, da bodo razumeli, kar se učijo, in da bodo čim boljši prijatelji. Tako zdaj ni več nobenih težav, da ne bi imeli takoj pripravljenih miz za delo. Po malici pomivajo posodo, dva jo obrišeta in pospravita, eden pomije mize, drugi poskrbi za biološke odpadke, tretji pomete. Občasno imajo tudi generalko. Brez prepirov.
Če do njih že pride, pa se jih učijo reševati. Morda jim je lažje zaradi velike iskrenosti učiteljice in dejstva, da v šoli Lila učitelj ni nikoli sam v razredu. Vedno sta namreč dva, otroci opazujejo njun odnos. »Včasih si tudi jaz ne priznam, da se moram umakniti in iti na pavzo. Se pa potem znam opravičiti. S tem jim kažem zgled. Zato je pomembno biti v stiku s samim sabo. Pomembno je, da začutiš, kaj potrebuješ v tistem trenutku, ko te nekaj razjezi. Otroke učim, da če se slabo počutijo, naj pomislijo, ali so lačni, žejni, zaspani, utrujeni, ali so se doma mogoče kaj sprli, zakaj so že v razred prišli take volje. Bilo je že nekaj situacij, ko so se sami znali pogovoriti. Najprej je eden povedal svojo zgodbo, drugi svojo, videla sta, da se nista strinjala in sta se narobe razumela, opravičila sta se drug drugemu in se potem objela. Meni je pa solza pritekla. To je dokaz, da se da z zgledom marsikaj.«
Srčkofori
Da bi razumeli, kar se učijo, je otrokom naredila srčkofore. To je semafor z barvnimi kartončki v obliki srčkov. Z njimi sproti preverjajo, ali otroci razumejo obravnavano snov, otrok izbere barvo, glede na razumevanje. »Včasih sami rečejo: ‘Ana, a ti lahko pokažemo srčkofore?’ Potem pa dvignejo rdeče srčke. Takrat se opravičim, očitno moram spremeniti način.«
Načinov je več, v šoli Lila temu pravijo orodja zrelosti, razloži učiteljica. »Gre za telo, čustva, um in voljo. Sama sem zelo čustven človek, zato imam rada umetnost. Nekdo, ki ima bolj izražen um, ga zanimajo umski izzivi, kot so križanke in rebusi. Otroci, ki imajo bolj izraženo voljo, bodo želeli vse dobro znati, da bodo prišli do vrha. Nekateri pa se radi izražajo s telesom. Da ustrežemo vsem, moramo uporabljati vsa orodja, zato nimamo delovnih zvezkov. Ker tam je v ospredju predvsem um.«
Sama sicer ima učbenike, različnih avtorjev in založb, a uporabi le tisto, kar je primerno za posamezen razred. »Vsako leto začutim drugače. Ker je skupina druga ali so se otroci spremenili. Učbeniki te lahko zelo omejijo. Ko sem jih še uporabljala, sem bila velikokrat v krču, ko sem videla, česa še nismo obdelali. Otrokom pa lažje kaj ostane v glavi, če je snovi malo manj, ampak je obdelana na različne načine. Tako je pouk vedno zanimiv, ker vsak učenec dobi svoj način, hkrati pa jih pripravim, da gredo malo čez sebe, ko se učijo z načinom, ki jim morda ni najbližje. Ampak to je namen učenja. Izzivi. Da pot ni ravna.«
Sladoled v šoli
Ker sta v vsakem razredu vedno dva učitelja, je veliko medpredmetnega sodelovanja. Da je to nujno, je ugotovila sama, ko so vejice »znali« le pri slovenščini, pri naravoslovju jih pa niso uporabljali. Ko pregleda zvezke in opazi napake, ki se pogosto ponavljajo, napiše pravilo, ki odtlej visi na steni, učiteljica pa otroke sproti opozarja nanje. Ne glede na predmet. Pa tudi pravila niso cilj. Cilj je napisati besedilo, ki bo vsa pravila upoštevalo. Pridevniki so pri opisih ključni, je razlagala otrokom, s katerimi v vseh letnih časih opazujejo platano v Mostecu. Za izziv so jo morali otroci opisati. »Dala sem jim vprašalnice. Kakšno, katero in čigavo je to drevo. Tako vidiš, kako uporabijo v opisih svoje znanje. In tudi vejice so bile.«
Vsak dan so zunaj, v vsakem vremenu, čeprav bi bili otroci, ki jih že oblizuje najstništvo, včasih raje v šoli in se pogovarjali. A zunaj je lahko zgolj opazovalka njihovih odnosov, lahko se s kom pogovori, hkrati pa odkriva, da dejansko veliko znajo. »Ko smo bili pozimi pri platani in je bila tam zamrznjena ploskev, so rekli, glej, Ana, agregatna stanja vode! Pa sploh nismo šli zaradi tega tja.« Učenje iz vsakodnevnega življenja je najboljše. Tudi zato se je odločila, da bodo pri gospodinjstvu večkrat kuhali, in sicer otroku, ki ima rojstni dan, pripravijo, kar si zaželi. »Kuhali smo že celotno kosilo. Sicer čisto navadno paradižnikovo omako in makarone, pa se hkrati učili o agregatnih stanjih, za sladico smo pripravili sladoled, enkrat presno tortico, nekdo si je zaželel smuti. Smo družina in skupaj vse naredimo.«
Učenje za znanje
Imajo barvne ocene, ki jih lahko pretvorijo tudi v številčne. Ocene so povratna informacija učitelju in staršem, ne želi, da bi jih otroci videli. »Ne želimo, da so otroci osredotočeni na oceno. Učim se zato, da bom znal, da bom znanje uporabil in kaj iz tega ustvaril. V resnici pa vse naše barvne ocene povedo še druge stvari. Oranžna denimo pomeni tudi, da otrok ni sodeloval pri pouku. Nekomu, ki je zelo dobro pisal, a pri pouku ni sodeloval, je vse naredil z levo roko, dam še dodaten izziv. Povem mu, da razumem, da mu gre hitro v glavo, da si hitro zapomni, ampak zato potrebuje večje izzive. Mora iti po bolj zapleteni poti do znanja. Veliko je diferenciacije.«
Ana Kolarič je med otroki resnično doma. Pravi, da jo je veliko naučila mlajša, danes 17-letna sestra, ki ima downov sindrom. Zaradi nje jo je začel zanimati otroški svet, kjer je vsak otrok zgodba zase in le, če otroka začutiš, lahko spoznaš, kaj potrebuje. Sprva je želela študirati specialno in rehabilitacijsko pedagogiko, a tja ni bila sprejeta. »Rekla sem, da učiteljica pa ne bom, ampak zarečenega kruha se največ poje. Postala sem učiteljica in sem hvaležna, da sem. Če ne bi šla skozi vse izzive na poti, verjetno zdaj ne bi bila tako srečna v tem poklicu. Očitno sem tudi jaz šla skozi brezno učenja.«
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
